ponedeljek, 13. februar 2012

Sai baba asram


19.1.
Setanje po ulicah izven asrama – pes cez vse sole, univerze, hostle, do Jyoti muzeja (Sai Baba), ki je bil zaprt, nato z rikso do bolnice Sai Baba, ki je od 12.00-14.00 odprta za oglede. Bolnica, ki zgleda in zivi kot spokojni tempelj, kot muzej, kot nekaj, kjer ne zivijo bolezni. Lahko zamislis, da je Sai Baba bolnico ( + vse sole itd.) zgradil in namenil v brezplacno uporabo/ storitve, notri delajo najbolj priznani zdravniki. 
Pred bolnico je park in okrog trideset tabel z globokimi mislimi in Om znakom vrisanim v ograjo.
Bolnica ima znotraj dvorano/ kapelo oz. tempelj.

                                                                        bolnica






Ena beseda je, ki jo opise obcutek, ki ga cutis, ko vstopis – neumiranje miru. 
In ne pretiravam. 
Ljudje, bolniki, svojci, jaz, kdorkoli ze, pridemo v dvorano, se vsedemo na tla in molimo. 
Vse deluje pretocno, noben ni zivcen, nikjer ni zvoncev, siren, razbijanja, hitenja, norenja, panicnih obratov in zivcnih obrazov, ki smo jih vajeni v bolnicah pri nas. In ne zato, ker ni hudo, ker niso hudo bolni ampak, ker sprejemajo vse kot sestavni del vsega.  Ne samo zivljenja in ne samo smrti ampak obojega skupaj. Kroga, ki se skleni.
Ker, ko fizicno telo odstopi, ne umres, umre grobo telo. In oni s tem zavedanjem, pazi, namerno nisem napisala prepricanjem - zivijo.
Izrazi obrazov so enaki kot, ko molijo, ko hodijo po cesti – in verjemi, ne zato, ker so apaticni ampak zaradi stavka napisanega zgoraj.
Kaj vem, kako bi bolje opisala svoja zavedanja, obcutenja, poskusam pa vseeno.
To je nekaj tako posebnega (princip delovanja bolnice), da se zacudeno in neskodljivo zacnes zavedat kako lep sistem imajo, uzivajo in ga zivijo. Si zamislis? Vsi enaki v svoji drugacnosti.

''Ljubi svoje bolnike kot ljubis sebe ne glede na bolezen, ki jo imajo'',  so aformacije za zaposlene.  

Muzej je pa tudi nekaj tako posebnega, tako nabito poln pozitivizma in resnic, ki se ti v sekundi zazdijo edine pravilne in kot, da druge ne obstajajo. So besede in jih vcasih ni. 
Tukaj jih nimam enostavno zato, ker bi vas mogla postavit tja in vam ponudit muzej za dozivet. Dozivet svojo izkustvo. 
Stavki, slike, zivljenje, ki se zdi pravilno vedno in ne samo za moment kot je nam, zahodnjakom, prevečkrat  in najbolj znano. 

1 komentar:

  1. (mami)...ja,no, sj nč ne pravim...vse je kul ,ampak men je ta Sai Baba mau sumljiv...no pa ne on sam,ampak ta ašram,pa tud ašram od AMME,pa sploh vsi ašrami so za moj okus mnogo preveč razkošni..pa sj to so že prave palače...pa je res nujno imet bolnice, in iskat duhovnost u takih palačah...a ne poudarjajo nonstop o neki skromnosti,pa kak ti tuzemsko razkošje ne sme nič pomenit,pa take zadeve...to je pa videt glih kontra...

    OdgovoriIzbriši