Aaaaaaaaaa, ok, tale voznik je NOR. Vozniki so nori, tako v Afriki kot v Aziji!
Pa kaj, a to gremo umret al gemo v Munar? Ne vem, ce mi je to cist jasno?
Voznja do Munarja je bolece napeta in grozna. Ze od 18.45 do zdaj me je strah. Noro hitro vozi in nasploh je najbrz ves mal nor.
Ozka cesta, spredaj avtobus, zadaj mi, levo in desno prepadi, ograj nikjer – in model se spravlja za vsako ceno prehitevat bus spredaj, wtf.
Hupa, bremza, pizdi.
Bremza, hupa, pizdi.
Pizdi, bremza, hupa.
Pizdi, hupa, bremza.
Pa dooobr! Nocm umret dons, res ne, no! in se zacnem dret:
''AAAAA, are you crazy, go slow, jesus, go SLOOOOW''
Katja zadaj lezi oz. spi, jaz sem pisala dnevnik in obujala spomine na starega ata, nakar me je tale norc spravil v paniko.
Bus spredaj se mu noce odmaknit in nas vzonik se bolj pizdi, hupa in bremza. NORO.
Ze pol ure se voznika dajeta kater bo katerega bolj jebal v glavo.
Ja, faaak! Dobro uro smo se takole vozli in na mojo sreco KONCNO ob 23:00 prisli v hribovje Munarja.
Hvala vecnemu bogu, res me se na nobenemu busu ni bilo tako strah.
23.00, Munar, mraz in jaz v kratkih jeans hlacah in majci brez rokavov – v Kochinu je vroce, jaz pa sem pozabla, da Munar lezi visje ( 1700 m ) in pac nisem bila primerno oblecena, lol.
Neprijetna kombinacija. Za piko na I, me je zraven se tako tiscalo lulat, da sem komaj vedela, kaj naredit sama s sabo. Tema, nikjer nikogar, no, zeblo me je, brrrr, noro, res. Takoj sva najdle hotel, ki je kao najbolj poceni za popotnike, a je bil na zalost zaseden, zato sva hoces - noces vzele eno luknjo zraven.
Majhno, grdo, smrdeco luknjo - dormitorij pravzaprav, v katerem sva vladale same – hudo! 500 rupij ni tako hudo, ampak ce ni izbire pac placas tud tok za sobo.
Pa predstavljaj si, sredi noci, mraz, na pol nag, zraven te pa kot, da ni ze vse skupaj zadost, tisci scat kot pri norcih. Ampak ta Munar je res en prelep plac, zelen, zelen in se enkrat zelen, cajne plantaze, slapovi, hribcki in mir.
No, ta indijski dormitorij, oz. indijska dormitorij luknja je bila tudi hudicevo mrzla, spalka in deka skupaj me nista segrele, kljub temu, da sem imela oblecene vse obleke, ki jih moj ruzak premore – dejansko in dobesedno.
Tip, ki je delal v ''hotelu'' je kao soft inzinir za I phone in ostale android aplikacije – ampak - !!! Muahahahahhahaha, pazi zdaj to ! V Anglijo gre delat master na THE University of Manchester, obnasal se je pa kot, da ne zna stet do pet, prisezem! Ja, ne, nisem nesramna, pac model je res zgledal mal bolj slampasto narejeno.
Ko naju je pospremil v sobo je v njej bingljal eno uro, nekaj jecljal, smehljal, bingljal, bingljal, bingljal in se kar BINGLJALLL.
A lah ze gres, model, no? Piiiiiiciiiiii! Ura je 00.00 ti pa kr bingljas in se smehljas, komu v veselje? Men ze ne!
Ko sem mela zadost, sem mu rekla: '' ok, model, cas je, da gres, ker se zelim preoblect in it spat in rada bi imela mir, se bomo jutri kej pomenili.''
Pa rece: ''what about NOW, what about TODAY, no company?''
Jaaa, model, jaaaa, ''NO COMPANY TODAY.''
Sj pa ja zgledava zaspane, utrujene, zdelane, smrdljive, se jasno ti poveva, da spoki iz sobe, ampak ti si pac Indijc in ne razumes beside NE, plus tega pa vprasas se enkrat, da se ja prepricas. SPOKAJ =)
In potem se spoka… AMPAK ne mine 20 minut, ko pride nazaj, trka na vrata in z skoraj jokavim glasom nekaj nejasno tezi in v nerazumljivi anglescini nekaj jeclja.
Ja, sorci, pac ne gres noter, simpl. In se spoka se ta drugic.
ALELUJA!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar