Moto Afrika, Zvone + jaz

Ja, v tem dobrem mesecu se je res zgodilo svasta.

Prvih nekaj dni non stop brundanje na motorju cez Tanzanijo, stop pavze za hranjenje z mangom, stop pavze kar tako, za razbremenitev riti in Zvonetovih rok, sploh desne, ki mu je non stop nagajala in mravljincila.

A naj kar tu napisem, kako je bil Zvone prvi teden veliko bolj smesen kot zadnji teden, hehe?
No, humor je ostal isti, a na zalost tudi vici :)
Eh ...  nasploh sva se veliko smejala, tudi na koncu, ko so se vici zaceli ze ponavljati - kaj ces, vseeno so mi bili smesni :)

Ustavljanje pri domacinih v vaseh, spanje v vaseh brez elektrike, zajtrki, spanje pred policijsko postajo
( haha, predvsem postajo, policijsko mi pa ni nic zgledalo ), topli gin toniki ob vecerih, moje na pol spanje zadaj na motorju ( jaaaaa, nenormalno me je voznja pomirjala in uspavala ), veter v laseh, ki mi je vsakodnevno ustvarjal ogromne VOZLE, ki sem jih s tezavo vsak vecer razcesavala, ustavljanje na kosilih v coskih ob ulici, kjer je debata veeeedno potekala tako:

'' hello, do u have some rice and vegetables?''
'' no vegeatbles, just rice''
'' ok, can i go to kitchen and see? ''
'' ok, u go''

In kaj zagledam? Zelje in fizol.

Ja, pa saj ljudje bozji, noooo, to JE zelenjava!!!
In veeeeedno, res, veeeeedno je bilo enako! Neverjetni so!

Moje hranjenje z rizem,  fizolom in zeljem ( kjer so imeli, pa celo oboje ) ali samo s fizolom in rizem je bilo super, pusti goli riz imam ful rada ( resno mislim! ) ampak pocasi sem si kdaj zazelela vsaj se npr., korenja.
In ga kdaj tudi dobila, juhuhu!
Kasneje sem vsakic prosila, ce lahko vstopim v kuhinjo oz.  prostor s parimi zlicami in lonci, kjer sem vsakega odprla in se prepricala, ce je to res to, kar si zelim jest, hahahaha. Pac sem iskala zelenjavo! :))

Kopanje in spodletavanje gum motorja po pesku,  gazenja po blatu, pocasnega vzpenjanja po hribu nazvgor, kjer sem nemalokrat stopila dol z motorja in Zvonetu tako olajsala pot ( haha ), po poteh navzdol sem poskrbela za svoj vsaj petsekundni adrenalin, ker je kdaj pa kdaj postalo ( ne napeto in strasno ... ampak ... ) neprijetno ...  in tistih skromnih nekaj padcev, ki sva jih oba pokasirala... vedno srecno in brez posledic!
Pride pa tako hitro in hinavsko, da se, ko padas sploh zaves ne dobro kaj se dogaja!
Zvone me je po drugem padcu v istih desetih minutah, poducil, da moram imeti noge, ko padava - vedno - kar se da na sredini motorja, kjer so najbolj varne, ko motor butne na tla ( great! )
Haha, ob zadnjem padcu sva oba kar malo oblezala na tleh...


                                                        Foto: Zvone Seruga

   

Najlepsa, najbolj barvito pisana in debela mavrica, kar sem jih videla, leni hipoti, ki kukajo nad gladino vode, krokodili, ki se soncijo z odprtimi usti in jih skoraj spregledas v vseh tistih mocvirnatih barvah.

Simpanzi... ki, ko zatajijo na prvem trekingu, pokukajo izza dreves na drugem trekingu... ja, nisva se dala. Zjutraj prvi treking brez uspeha in popoldne drugi, kjer sva jih koncno uzrla v vsej tisti jungli.

Tudi zelvo, ki je preckala cesto sva srecala =) malo se mi je polulala v narocje.



                                                             Foto: Zvone Seruga

Svinje bradavicarke, ki so nama v kampu, kjer sva kampirala, zvecer, ko sem si sla umit zobe, pojedle med. (Haalo, no? Kje je to se svet videl...? ) Med so morale najprej zavohat, ga poiskat in si ga odpret!!! Neverjetne so... in potem se se nisem upala priblizat sotoru kakih deset minut, ker so se kar naprej rile okoli sotora in vohljale za bohved cem...

In druzina slonev, ki nas je v Queen Elizabeth National parku zvecer  prisla pozdravit k sotorom...
Ubistvu folka iz preostalih treh sotorev se ni bilo ( sli so nekam v vas jest ) tako, da, ko sva se z Zvonetom vrnila, jih je on uspel zagledat medtem, ko sem jaz nekaj sarila naokoli. Prijel me je  za roko, me povlekel par korakov stran in rekel:

'' no, Iza, kakrsenkol kekec ze sem, tega ti pa noben maco v Ljubljani ne more pokazat, poglej''


In kaj zagledam? Zagledam druzino sloooonooov, pet metrov stran.

Pa povodni konj ( mami, prej sem ga omenila kot hipo ), ki nas je prisel ponoci strasit v kamp?!
Se spomnim, ko je upraviteljica kampa rekla:
''ce greste ponoci lulat, dajte prosim, posvetit s svetilko naokoli, ce je kje povodni konj - ce je, ne svetit v njega, ker tega ne mara, lahko se razburi- lol!''
Kaj pa, ce se jaz razburim in polulam od strahu,  muahaha, hipo pac ni lih najbolj prijazen a ne?

Gruca afriskih mladcev, ki se je v sekundi, ko se je motor ustavil, zguzvala okoli njega, ga obcudovala in vzklikala afriski  '' EEE''  in  " AAA''. To njihovo vzklikanje, ej....

In pocasna hoja vseh Africanov, starih mladih, zensk, moskih. Zvone se je vedno hecal, da se boji, da jih bo na ovinku spodneslo, muahahhahahahahahah.
Pocasna hoja z elementi miganja bokov, medtem, ko poskusajo rame in rit potisnit najbolj, kar se da, nazaj.
Res vsi tako hodijo, fantje, punce, stari, mladi.

Rojstni dan prezivet na severu Ugande, kjer nisem pogresala prav nicesaaaar in nobenega na tem ljubem sirnem svetu. Pac imam rojstni dan, pa kaj, hahaa?
Nobenega darila, praznovanja, telefonskih klicev, voscil, vse je bilo tako enostavno prav in preprosto.
Mir, sonce, kuuuul vajb, stol, pivo, jaz in Zvone. In zvecer sva nazdravila, nic pretiranega, se pa spodobi.
Ok, lazem, Zvone mi je dal darilo - podaril mi je planjavo nekih rumenih roz,  hahahaha, kok carsko.

Izlet po Nilu, opazovanje pticev z nekaterimi pticji navdusenci, ki so bili z nama na ladji, vsak s svojo knjigo pticev, zanimivo!

Pasenje nosorogov v Ugandi: varno sem se drzala dovolj metrov stran za razliko od Zvoneta, ki se jim  je kar upal priblizat!

                                                  




                                                               Foto: Zvone Seruga

Preckanje nacionalnih parkov z motorjem?! Khmmm, res sva imela jajca, ce gledam zdaj za nazaj!
V Keniji je prepovedan vstop z lastnim vozilom, oz. motorjem, v Ugandi pa ''no problem, go inside!''
KHM, KHM, pesek, ki zeza motorne gume in se ne mores premaknit, vmes pa lahko mimo priseta slon, haaalo!

Danilo, ki naju je sprejel pod streho misjona za eno noc in njegove zgodbe.
Lepo ga je bilo poslusat, ceprav sem  ravno na dan, ko sva prisla k njemu, zbolela  - gnoj, kihanje,  kasljanje, in visoka vrocina so me spremljali se preostalih nekaj dni.

Zvonetovo jutranje ''iskanje'' in ''ven metanje'' vse najine opreme iz vseh treh skatel... on temu rece:
''bolje pol ure mirnega iskanja in uzivanja v tem, kot pa pet minutno zivcno brskanje''


Kdor isce, ta najde in Z. je vedno nasel! Muauauahahahhaa :)

Kopanje v jezeru Victoria in, in, in ...

... mali miljon drugih dogodkov, ki sem jih z ocmi pomizikala in jih prenasala v mozganski hard disk in ti mi bodo polnili srce in ustvarjali vecni ziv spomin!