Zjutraj sva zapustile Munar. Ob 10.30 sva bile ze site in spakirane s karto za bus v roki, namenjene v Kotayam. Od tam pa na trajekt za Alleppey.
Ampak kaka zmeda, uf, uh, o jooj! J ob 10.30 naj bi startal bus in voznja naj bi trajala slabih pet ur, kao ob 15.00 predviden prihod v Kotayam.
Ker pa sva s Katjo mal prevec cvekale na zajtrku in se predolgo obirale in hengale za mizo z enim Americanom ( potuje tri mesece, Indija, Sri Lanka, kjer bo surfal in Indonezija ), sva zamudile bus za Kotayam, hahaha.
Indijc na postaji nama je v momentu zrihtal drugega ampak s prestopom v neki vasi.
Plan se je za malenkost spremenil – tri ure voznje s prvim busom in ena ura voznje iz vasi, kjer prestopiva za Kotayam.
Ob 14.00 prideva v omenjeno vas, cakava na prestop ko nama en ata rece: '' NO BUS FOR KOTAYAM. ''
Vprasava drugega, ki rece: ''YES, BUS TO KOTAYAM, BUT MAYBE AT 15.00, MAYBE NOT AT 15.00.''
''Ok, we’ll wait mister.''
Nisem se kej prevec sekirala, ko je bila ura 15.00 in cez, busa pa nikjer. Vedno se nekako uredi, ne po planu, uredi pa se.
Pride spet nek Indijc in rece: '' take this bus to Kotayam, this also to Kotayam but one stop in the middle.''
LOL. Ne me J****, no, se en prestop, neke cudne povezave in strikanje z busi.
OK, itak nimava druge in piciva na kr en bus.
Khm, khhhm... to ni bil KR EN bus, to je bil THE bus, bus, ki se je zabil!
Ze druga prometna nesreca na moji poti ( tista prva je bila na busu iz Mombase v Dar es Saalam ).
Razbili smo mu stransko sipo in prav tako kot Africana, sta se tudi Indijca dajala dobre pol ure, se razburjala in razlagala en drugemu kater izmed njiju ne zna vozit, haha. Nista se kej dost zmenila... bus z razbito sipo je speljal, mi smo morali iz nasega dol, nekaj je popisal, oznacil s kredo kje so bile postavljene nase gume in gume zabitega busa, skocili nazaj na bus in se odpeljali!
In picimo.
Ne vozimo se niti 20 min., ko skocimo dol z busa, kao cakat na naslednji bus do tega ocitno tezko dostopnega Kotayama, do katerega se voziva do 17.30, ko kooooooncno prispeva.
Ob 17.15 nama je usel zadnji trajekt do Alleppeya in itak se bi bilo pametno vozit s trajektom po dnevni svetlobi, da vidis recne kanale oz. backwaters, tako, da sva prenocile in startale zjutraj.
Slabe tri ure voznje z lokalnim colnom oz. trajektom, ki ni cisto nic podoben trajektu, 10 rupij za voznjo - in dozivis slavne backwaters na cisto lokalno sceno.
Konc hud nacin za dozivet recne kanale na originalen, poceni, lep in pocasen nacin.
Folk pa drago placuje za isto stvar, za kaj ze? Za lepe stole na lepem colnu, pa vmes te posladkajo s cajem najbrz. Kolikor je men jasno in znano, se vozimo po istih kanalih, po isti poti.
Kotayam ni nic zanimiv in privlacen, pojedle sva vecerjo in prenocile v malo slabsem hotelu in ganjale scurka iz sobe, ki je piknikiral na Katjinih odprtih piskotih na postelji.
Katja pa : ''jooooj, a ga dava ven?''
Jaz: ''Kam ga naj dam?'' Hohoho.
Ampak punca ga je nekako zbezala ven, jaz pa sem ga pripravila do tega, da se je premaknil, ker se je prasec namrec nemarno potuhnil in oponasal svojo smrt pod kotom najine postelje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar