Cudni Indijci

Sobota- Ampaaak, to se ni zgodilo, ker sva po check out-u na poti iz najinega hotela, sicer na poti k Cupiju, nasle dva druga hotela za isto ceno kot pri njem, a veliko bolj v centru mesta. 300 rupij na sobo.

Odlozile prtljago, sle v Kashi jest in okorg 13.00 v Ernakulam ( novi del mesta ), snofat in se zgubljat  med ulicami. Ernakulum je kar busy, cloth bazaar, vegetable market, fish market.

                                                         ''Give me coconut cheap price''

                                                    '' Zmiksam ti juiceeee, cheap price''

                   

                                                       ''Daj pridi, da kej prodam, noooo''

Razlog, da ostaneva se en dan vec v Kochinu je bil ta, da greva zvecer na Christmas predstavo pred Baziliko. In valda, midve drviva ob 18.00 iz Ernakulama, da bova jaaaa ujele in prisle tja pred vsem folkom, da se ne guzvava, na koncu pa sva zvisele, ker je bil pred Baziliko en sam ljubi NIC.  ''NO party'' so ponavljali, ''no party, no show. Tomorrow.''

Bila pa je polnocnica, na katero sva sicer sle, a kmalu iz nje usle, hahahha. Precej zeeeh vse skupaj, zato.

Ok, ce bi se zjasnili dva dni nazaj, bi danes oz. ta  dan, ko sva cakali na bozicno zabavo, ze sle v Munar v gore in hribe med cajne plantaze.

Zvecer sem si oprala obleke, res so si posteno, posteno zasluzile to. Se ves prah in mivka iz Afrike  je bila v njih.

Naslednji dan sva setale po Fort Kochinu, po mirnem in zaspanem mestu z nevsiljivimi riksisti, prijetnimi ljudmi in z najlepsimi Indijkami, kar sem jih do zdaj videla.

Predno sva se v hotelu odjavile  so nama zatrjevali, da danes, zaradi Bozica NI busev v Munar.

Se po telefonu je poklical na TIC in rekel, da ni, ni, ni, ni, ni in NI busov in, da res nima smisla, da se trudiva danes premaknit v Munar.

Zelo resno je zgledal in trdil vse to. Hahahah, res so sunjeni, no. Katji sem rekla, daj, greva se same ceknit kako pa kaj, ziher kr neki pribijajo, da bi pac ostale kak dan vec v njihovem hotelu, a ne. Res ne skodi, ce se se sam prepricas. Pa je bila mal skepticna, kao, pa ona dva ze morata vedt, nooo, Izaa, zakaj ne verjames njim? Haha.

Pa je bilo prav, da sva sle  vprasat, ker zdaj, te vrstice pisem na busu za v Munar! Se pravi, bus je vendarle bil!

Ob 16.30 sva startale do Aluve in iz Aluveja ob 18.45  v Munar.

Pa mislim, da mi bo ata, lastnik Little Flower guest house-a, res ostal v spominu.

Toook prijazen, star 72 let, perfektno govori anglesko, izobrazen, topel, skrben, ima 2 otroka, 2 vnuka po sinovi strani. Ful je bil ponosen, ko je kazal knjigo gostov v katero pise obiske  ljudi, ki se vracajo v njegov guest house, kot ces, lej, vraca se, vsec mu je pri meni!

Sem mu rekla: 

''ata, ves, zeeeelo lep guest house house imas, spala sem v najbolj cisti sobi v Indiji do zdaj in zeeelo prijazen si!''

Nejeverno me je pogledal, ampak res fuuul nejeverno in naredil resen obraz in me vprasal, ce se hecam in zakaj se hecam. ''You are fooling me.'' 2x sem mu resno rekla, da se cisto nic ne hecam in, da se res ne norcujem. Upam, da je pomagalo, no!

Obnasal se je kot en prijazen dedek, katerega nikoli nisem imela J

Katji je pri zajtrku narezal maslo na majhne koscke in ji rekel, da se bo tako hitreje stopilo – pa nasploh je bil ves cas zajtrka zraven in naju opazoval kako jeva in zveciva, haha. 
Cuker mi je ene 3x porinil pred kavo in se zraven smejal.

(Najbrz je mislil, da sva sramezljive in ga ne upava vzet :d) 

Pa, ko sem pakirala  oprane cote, mi je iz narocja vzel stumfe in jih zacel tlacit v predalcek od ruzaka. Hahahaha, a je lahko se bolj smesen, no?! Povej!

In, ko sva odhajale,  je mahal se iz zadnje stopnice in se zraven na siiiirooookoooooooo smejal, res TAKO prikupen gospod.

                                                 Mal zabuhla in zaspana, a vesela