Konec poti in kaj sem napisala Zvonetu?

Foto: Zvone Seruga

IZA: ja, takole imamo, Zvone me je ujel totalno lenobno, sredi se bolj lenobnega popoldneva, vrocine in piva, ki ga ta trenutek, ko tole pisem uzivam, uzivava … misli imam usmerjene na skok v vodo, khm, khm, v Indijski ocean, tokrat še z afriske strani, cez dva dni pa se bom v njem namakala ze v Indiji, kamor odhajam se za par mesecev s Katjo, ki jo bom prvic videla in spoznala v hotelu v Kochiju – juhuhu, Katja, res se te veselim! Se eno novo poznanstvo, ki se bo najverjetneje razvilo v krasno prijateljsko zvezo, tako kot se je to zgodilo z Zvonetom.

Zvone, imela sem se res super, super, duper. Vse je stimalo, da stima, pa niso potrebni samo veseli trenutki in smejanje non stop, ampak mesanica lepih in malo manj lepih besed, trenutkov in izrazov na obrazih, a ne ? In logicno, lepih trenutkov, besed in izrazov na obrazu je bilo dalec najvec. Ko je Zvoneta zmotilo kaj na meni, pa mi je pac povedal – pravzaprav konkretno povedal, kar ga je tiscalo, hvala bogu.
In tudi jaz nisem držzla ust zaprtih in sem povedala po domace, kot bi povedala starsema ali prijateljem, da naj 'ne prbija' – in sva bila zmenjena. Volk sit, koza pa se vedno cela. 
Pa naj to zdaj ne zveni, da sva se kregala, ker se nisva … Samo sproti sva se odkasljala, tako en kot drug. 
In res je pomagalo, jaz to ful cenim in mi je d best.

Zvonetu sem se sredi novembra pridruzila v Dar Es Salaamu, po mesecu dni prezivetih pri lokalni kenijski druzini v Mombasi in prostovoljnega dela v sirotisnici ter soli. In zdaj ze lahko povem: Zvone me je v Ljubljani vprašal, ce grem pomagat v sirotisnico zaradi sebe ali zaradi njih. Odgovorila sem mu, da grem zaradi njih … zdaj pa mislim, da sem sla bolj zaradi sebe, pa ceprav sem jim dala, kolikor sem le lahko.
Po enem mesecu dela v Mombasi sem deset kicasto cudovitih dni prezivela na Zanzibarju z Laro, ta cas, ko je sel Zvone domov k Romani. Res ful lepo sva se ujeli, spoznali in uzivali do zadnjega dneva. Lara, upam, da naju se cakajo skupne potovalne poti!

Z Zvonetom pa se je mesec prehitro odvil, ceprav je bil bogato dolg. Spanje v hotelih in po vaseh, jutra, ko si nisem umila zob, večeri pogovorov, vcasih brezveznih, zaspanih, vcasih napetih, energicnih, logicnih … hja, dober mesec je oddrvel mimo, ne vem kako, ne vem kdaj. Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo.

Potovanje z motorjem je res nekaj popolnoma (!) drugacnega kot potovanje z vlaki, avtobusi; ceprav si še vedno popotnik, si hkrati veliko večji avanturist in malo vecji frajer … hitreje prides iz kraja v kraj, ustavis se, kjer ti pase, polezis, kjer ti pase, pocvekaš, kjer ti pase, pretegnes si rit in noge, kjer in predvsem kadarkoli ti pase – predvsem pa si TI tisti, ki se odloci, v kateri vasi bos stopil v stik z domacini in njihovo naravo. 
Motor te pripelje tja, kamor avtobus in vlak ne vozita, avtobus in vlak pa vozita predvsem v civilizacijo. 
In zato sem suuuuper hvalezna in zadovoljna, da sem imela moznost potovati na tak nacin. 
Pa se nekaj je: avtobusi in vlaki imajo vozni red, kateremu se hoces-noces moras prilagodit. 
Motor pa zabrundas, kadarkoli se ti zdi in ze si na poti! Hudo, no!

Zvonetov hitri in rutinski odgovor: ''I am fine, thank you, and how are you'', s katerim v eni sapi odgovori na pozdrav domacinov, je pa tudi vreden svoje cene. Vedno ga pove enako energicno, enako zadovoljno. Zjutraj, ko je se spocit ali zvecer, ko je gotovo ze precej zdelan, se glasi enako zadovoljno, svaka mu cast! Jaz pa sem zjutraj se prijazna, zvecer pa se moj delavnik zal konca, in z njim moje veselje in potrpljenje izpojeta. Ker ni lahko vsak dan znova in znova odgovarjati na vprasanja; 

''where your country original'', ''where you coming from ''. 
Je pa res, da nisem imela naloge in v glavi ves cas misli, da je vsak stik z novimi ljudmi moje delo, moj kruh, nove fotografije in zapiski v dnevniku mogoce celo nova zgodba za knjigo. 
Zvone na svojih poteh ocitno res dela.
In to je bila tudi ena izmed stvari, ki mi jih je kdaj ocital: daj, zbudi se, povprasaj, pogovarjaj se, zjasni se… A sem pac drugacna od njega, nekdo me zanima in nekdo ne in se z njim pac ne trudim.

Drugace pa: imela sva se super, drvela sva po cestah in stranskih poteh, gledala nosoroge, simpanze, krokodile, povodne konje in zirafe, za lahko noc me je sredi kampa pred sotorom pozdravila druzina slonov in par grdih svinj bradavicark, ki so si same (!?) odprle steklenico meda, ki je lezala pred sotorom. Obcudovala sva nebo z narisanimi oblaki, slapove Nila in najbolj barvito mavrico v mojem zivljenju do zdaj, pocivala v senci akacij in baobabov in malicala za kosilo mango ali ananase. 
In gin-tonic za vecerni ritual, slavnih Zvonetovih borovnick je prekmalu zmanjkalo. Skratka, uzivala sva.

Pred desetimi dnevi sva po zacetni Tanzaniji zapustila tudi Ugando ( ki je, btw, krasno zelena in hribovita, ljudje umirjeni in nevsiljivi), prisla v Kenijo, obiskala pleme Turkana na puscavskemu severu, se sredi nicesar v sotoru na robu nomadske vasi testirala za HIV (evropska pomoc Keniji, oba valda negativna, juhuhu, ceprav priznam, da me je kar malo stiskalo, ko sem cakala na rezultat … pa ceprav pri sebi ves, da nimas razloga ).
Kaj se… hm, vsi obcudujejo motor in zal ne naju, no, mogoce mene malo bolj kot Zvoneta, haha haha ...

In tako zapuscam puhaste oblake na svetlo modremu nebu, ob strani zelene krosnje palm, mangov, baobabov, papirusov, evkaliptusov, kaktusov, zapuscava pesek, mivko, kamne in prasne sledi oguljenih gum, pozdravljanje in kricanje otrok, poskakovanje motorja na razjahanih brezpotjih in drsenje na gladkih cestah, spanje v sotoru, obcutek, ko se znoj na tebi posusi in se zdis spet cis, rojstni dan prezivet v Afriki, drugacen ze samo zato, ker ti Zvone namesto rojstnodnevne torte kupi  jagodni jogurt in si zraven odpres se stopljeno cokolado ... in zdaj zapuscam Zvoneta in Laro, ki me bosta za vedno spominjala na crno celino.

Res, noro je bilo, potem pa pride morning glory in te strezni – zadeva se konca. 
Jaz pa vseeno upam: se kdaj, Zvone in Lara, se kdaj? 

Hvala!