Pohod na sveto goro Arunachala

14.1.

Pohod na sveto goro Arunachala okrog 13.00, do takrat zajtrk.

V nekem cosku sem nasla se domac, topel tofu – 30 rupij,  300g . Topel, disec, mehek, malo bolj siv kot doma in cisto svez! Za zraven pa  francosko strucko, ki jim jih pecejo v Pondicherryju in eno kumaro in sem ciiiisto zmagala! ( Mami, to  pomen, da si pac dobil najboljse mozno, hahaha ).

Za piko na I sem pa zavohala za enim vogalom domaco sceno, domac prizor, ko je gospa pretakala caj ... zavila sem noter, prosila za noz, da si olupim kumaro, se vsedla  in prosila, ce mi skuhajo kavo. Popolno! 

Pravi escape od vseh turistov! Nek saddhu je ravno konceval zajtrk (idly-je), super je govoril anglesko in prvic odkar sem v Indiji je padel en konkreten pogovor z Indijcem. Nasploh celo jutro je bilo tako, da mi bo ostalo v spominu. Vsa tista scena me je malo spomnila na Afriko, ni bilo buljenja, bili so ravno dovolj ustrezljivi in te pustili na miru... hisa in klopi iz lesa, lonci kot v afriski menzi, tako, da sem malo zaplavala nazaj na crno celino. 

Ta saddhu je nek bivsi financnik, njegov oce pa je njegov guru, ki ga je naucil anglesko in je zivel nekaj casa v USA, on sam, pa je dosti potoval v Dubaj – poslovno. Oblecen ves v oranzno, suh, visok, okrog 65-70 let, povprecnega videza, zgovoren, predvsem pa ne tecen in vsiljiv. Zivi in spi sicer v mestu Tiruvannamalai, v vas Arunachalo pa prihaja prezivljat dan.

Na Arunachalo sva startale ob 13.15. NAPORNOOOOO ... skale, skalovje, plosce in kamni. Kar malo  tezka pot. Dodaj se vrocino, ki te spremlja okoli dveh popoldne, fizicni napor in 'samo' 2 L vode, ki bi jih po eni strani non stop slukal, po drugi strani pa skrbis, da ti je ostane dovolj, saj nikoli ne ves ... kdaj se izgubis ... aha ! ... O tem cez par vrstic!

Prisle sva  gor in  imele vso goro zase. Dalec nikjer nobenega, samo midve in gora. 

Vrh je bil crn od posusenega voska in svec, na njem pa par suhega cvetja in banan – cascenje Shive. 

Od visine se zvrti je cisto primeren opis mojega  pocutja zgoraj, ko sem varno in pocasi stopala po spolzkem 3x3m sirokem vrhu. 

 

Tempelj je bil nek cosek namenjen Shivi, notri pa bambusova podloga, kjer menih spi, dva aluminijasta kroznika, svece in ena skatla, ki je nisva odpirali. 

Ura je bila nekje 16.15, se pravi dve uri do teme, ko sva se spravile dol ... in, ker nisva bile pozorne na smerokaze (oz. na pol zbledele puscice narisane na skalah gor grede) in, ker se nisva ozirale ves cas navzgor, da bi se prepricale, ce sva na pravi poti, sva se med vsem cvekanjem po desetih minutah izgubile. Cist strasen filing, no. Pa ne recem, da bi bla ura deset ali enajst dopoldne, ko je pred tabo se cel dan za zabluzit in se izgubljat (pa tudi to ni pametno s samo enim litrom vode) ... ampak! 

Ko ves, da te lovi tema, da ne poznas poti, da nimas dovolj za pit in si zraven se zivcen in zmatran, zacnes panicarit. Najbolj smiselno se nama je zdelo, da greva nazaj do vrha in tokrat bit pozoren pri spustu, ko sva ponovno na poti proti vrhu, hvala k****, srecale par Rusov in dojele, kje sva zgresile smer! 

(To me spomni na knjigo Milana Stanteta, kjer opisuje svoj pohod na sveto goro).

Ob ene 18.15 nama je ratalo prit v vas. 

Sledil je tus, ki je sedel najbolj odkar se spomnim na tej poti, kasneje spanje v Government House, na skupni enojni postelji. :D