Samostan

Samostan se imenuje Forest Monastery, Wat Tu something, haha, kdo bi vedel, v vsej navdušenosti in veselju, da sva ga kar takoj našle, se z njegovim imenom nisva ubadale.

Če pa koga zanima, najdem vse informacije :)

Skratka, preživela sem deset NEpozabnih dni v naravi, živela v hiški skoraj na drevesu, vse se je zdelo kot nek luksuzni resort v Afriki, na katere sem včasih, ko sem stopila dol z zvonetovega motorja sredi Ugande, Kenije ali Tanzanije ''vrgla uč'' in ''pasla firbec'' … vse je bilo čisto, lepo, umirjeno  ... ne vem, neka druga dimenzija, takih filingov o naravi in o sebi se nisem cutila.

Prišle sva zvečer okrog sedmih direktno iz ljubkega Pai-ja … na busu sva spoznali še dve starejši Tajki, ki sta bili prav tako namenjene v samostan, zato smo si temno pot od ceste do samostana delile in si bile edina družba poleg vseh čričkov in nekega šumenja med drevesi.

Počakale smo, da se je večerna meditacija končala in, da nas je monk sprejel in nas pozdravil z nasmehom in z besedami ‘’happy happy, joy joy’’ :)

Odšle sva v dormitorij, ker so bile vse hiške zasedene, a jo baje dobiva čez par dni, ko bo folk odšel … prišle sva ravno v času tajskega novega leta in zato je bilo veliko lokalcev, ki pa bojo sicer odšli, ko se vikend konča.

Forest Monastery je res sredi gozda, ne sliši se nobenega dzumbusa, avtov, ničesar razen narave, čričkov in šumenja potoka … ves čas se mi je zdelo  kot, da tekmujeta kater zvok bo preglasil katerega ...

Zvok čričkov in zvok potoka sem si preslikala v raketo energije, ki sili v vesolje in videla kako zvok čričkov dohiteva zvok potoka in obratno… ko sta v isti intenziteti zvoka zažvrgolela skupaj je bilo kar malo preveč, preveč za filinge.

Ko sem poslušala ta zvok med meditacijo me je odpeljalo, 'ornk' odpelljalo.

Vsi prostori, prostor kjer se meditira, prostor kjer se je, prostor kjer se kuha ("kuhinja"), vse je zunaj v naravi…  vse kar te obdaja so lesene hiške, manjši grmi in dva ogromna hriba, rože, potok, menihi, ki se sprehajajo …


                                         hiška kjer poteka sedeca in lezeca meditacija

Vipassana meditacija se je meditirala vsak dan po sedem ur, vstali smo nekje ob 5.00, ob 06.30  punudili hrano menihom: to je zgledalo tako, da je vsak izmed nas odšel s svojim krožnikom riža v halo, počepnil in čakal na menihe.

Ko so prišli v halo s svojimi praznimi, črnimi lonci so šli po vrsti od prvega do zadnjega od nas, mi pa smo se, ko so prihajali bližje k nam, dvignili iz sedeča položaja na kolena in vsakemu izmed njih dali žlico riža v njihov lonec.

Ob 07.00 smo jedli tudi mi… riž in zelenjavo :)

Čez slabo uro, ko smo slišali zamolkel glas gonga, smo odkorakali na jutranjo hodečo meditacijo, sledila ji je sedeča, za njo ležeča meditacija … okrog 10.30, 10.45 smo končali, šli zopet v halo, kjer smo zjutraj menihom ponudili hrano in izpeljali dokaj podobno zadevo tudi zdaj,  za čas ‘’kosila’’ …

...  ja, tri ure kasneje je ‘’že’’ kosilo, hkrati pa zadnji obrok v dnevu. 

Bodi pač lačen, pa kaj! Boš lažje meditiral  :)

Menihi so tokrat sedeli pred nami, punce smo po kolenih "prikolenckale" do menihov, vsaka izmed nas je, ko je prišla na vrsto, vzela hrano v loncu  iz tal ( tja smo jo prinesli deset minut preden so prišli menihi ) jo dvignila in položila pred meniha - ta je hrano blagoslovil, vzel nekaj hrane iz lonca ven zase in tebi včasih namenil kakšo besedo, vedno pa pogled.

                                              to je hala, kjer smo jim ponujali hrano,
                                     tam zadaj kjer je kip zlate Bude so sedeli menihi

Glavni menih, Abbat, je hrano, ki smo jo dali pred njega, podajal desno od njega naslednjemu menihu, ta je podal hrano še naslednjemu menihu in tako naprej, dokler si ni vsak izmed menihov nafilal svoj lonec in dokler ni blagoslovljena hrana prišla do konca, kjer so čakali fantje, prav tako kleče na kolenih, ki so hrano prevzeli in jo nesli nazaj na dolgo mizo, kjer je počakala na nas.