Gospod

En gospod me je ustavil in vprašal kako sem, kaj delam tu. Povedala sem mu in ga vprašala enako. 

Ni bil iz Kepa, prišel je iz Phnom Penha, za vikend, s prijateljico.

Okrog šestdeset let bi mu dala .. še en prijazen ata. Prav tako kot tisti na busu.

Le, da mi je ta sam začel razlagat svojo zgodbo. Še ena žalostna zgodba, polna solznih oči - mojih in predvsem njegovih.

:''(

Ni bil kar nek ata, ki bi mu bilo dolgčas ali pa nekdo, ki je malo zmešan od vse te vojne, ravno nasprotno, zelo lepo oblečen, lepo se je obnašal, perfektno je govoril angleško.

Tudi on zdaj živi v Ameriki - leta 1975, ko se je začela vojna je tja emigiriral, bivši pripadnik CIE.
Ženo in otroke je pustil v Kambodži ... nisem preveč spraševala, kar ni običajno zame ampak tu, v tej situaciji sem zabremzala.

Pustil ne ravno zato, ker bi bila to njegova  želja pač pa ker baje ni imel izbire.
Najbrž CIA ni pustila, da emigrirajo vsi, ali pa je želel najprej on v Ameriko preverit situacijo, vojna v Kambodži se je ravno začela, ni mislil, da bo hudo, vmes pa se je zgodilo, kar se je. Predvidevam, ne vem.

=(((

In, ko sva se razšla sem med hojo razmišljala mimo koliko ljudi grem vsak dan v Kambodži, mimo koliko vdov in vdovcev, mimo koliko sirot, mimo koliko žalostnih, strašnih zgodb ? Mimo koliko solz, bolečin in strahu, ki so jih dali skozi?

Mimo koliko podob ... 

... koliko pa je srečnih zgodb?

Vsi, ki so preživeli vojno, pohabljeni ali ne, revni ali ne, sirote ali ne, vsi imajo iste izkušnje, spomine, prizore, slike pred očmi, več ali manj s podobnimi zgodbami ... in vsem je hkrati bilo boleče srce.

=(