Om sai ram, Heidi

Ob petih zjutraj, ko je bila spakirana, sva se poslovile s tako lahkoto, da ni za povedat ... seveda mi je bilo žal, da odhajava vsaka nekam po svoje, spoznale sva se do obisti, filing je bil kot da se poznava že vse otroštvo, vzljubile sva se in navadile ena na drugo, a kaj naj?
Nič se ne da izsilit, nič se ne da načrtovat.

Tako, da je bil njen in moj odhod in najin razhod tudi lepa stvar, taka razumljiva ... stvari se dogajajo, kaj češ?

Predvsem pa sva se res nenormalno zbližale, z njo se počutim kot pred mami in očijem ja, tudi z najboljšimi prijateljicami se počutim kot pred starši ampak vseeno je nekaj tu malo drugače ... poleg vsega kar sem že napisala, je tu še sveža energija, podobna energija kot nastopa, ko se na sveže zaljubiš in ti dogaja ... s Heidi sva dejansko noreli, smejali, pogovarjali, zaupali, molčali, doživele skupaj mariskaj lepega ... dokončevale stavke ena drugi, si z očmi povedale, da naj bo ena ali druga tiho, ko sva se imeli zadosti,  si kaj podale/pomagale brez, da bi naglas povedale/prosile.

Ko je hodila po stopnicah, sem ji rekla, da imam občutek kot, da jo bom kmalu videla ... in rekla je, saj me boš ... nasmejane sva se razšle.