sobota, 2. junij 2012

Papa samostan

Zapustit samostan je bilo 'en mau težko'. 
Prvič po Indiji sem se počutila kot, da sem spet privezala dušo, počutila spet povezano s sabo. 
Vmes, ko sem zapustila Indijo in dokler nisem prišla v samostan, sem se 'izgubila', v samostanu pa spet našla in vse dojela.

Ubistvu, no, ja ... prve dni v Burmi je moja energija  še vedno pokala, bil je en tak miks razlogov za to ( Indija vpliv, jaz nasploh, Burma, ki mi je postregla s samo odličnimi stvarmi, kul vibe tam in pač življenje samo po sebi ), vse je potekalo smooth kot v Indiji, nabita z njo, povsod sami nasmehi, same lepe reči so se dogajale, zanimivi trenutki z domačini, kul interakcije z njimi, dokler se nisva s sopotnikom Slovencem, s katerim sem potovala prvih nekaj dni v Burmi, razšla zaradi totalno čudnih scen in energij, ki so bile tako kontra z vsem razumnim in lepim ... ko sva se razšla, sem bila na tleh, zaspana, nikamor se nisem 'premaknila', vse je samo 'stalo', tudi kotički ust ... kakih deset dni sem rabila, da sem se prečistila in bila spet nazaj. Deset dniii !
Pustila sem, da so mi scene in on pojedle deset dni življenja ... ampak razumem, zdaj razumem tudi njega, kar je v glavi, ostaja v glavi ... kar je v srcu je lažje premaknit.

                                                      
Om Sai ram, sopotnik!



Torej, s Heidi sva spet vse pogumne stale na cesti z dvignjenimi palci in čakale ... da nama kdo ustavi.
Vmes sem si strigla in pilila nohte na nogi in vsakič, ko sem slišala hrup avta, skočila v zrak in začela mahat z rokami. 
Ustavil nama je mini bus in model ni razumel, da bi ga midve rade zaštopale ... hahaha, zato je še kar kvačkal in govoril;
 ''150 bahtov, miss! ''
'' Neeeeeeeeee, ne dam ti, midve sva te zaštopale? ''

Model je stopil bližje k nama in nama potiho rekel;

'' ok, for you 130, ok, but gooo now! ''
'' ne, noooo, zaštopale bi te, daj, greva zastonj ali pa vsaj spusti ceno na 80 bahtov ''
'' haha, nooooo, miss, everyone pay here on bus ... please give me some money, give me 90 baht''

Ura je bila 16.45, mini bus je iz Moe Hong Sona štartal ob 16.00 in to je bil zadnji bus ta dan, to sva vedele ...

'' ok, we give you 100, u are nice ''

1 komentar:

  1. ja,sopotniki so taki in drugačni,to si že spoznala...in...srečo si imela ,da si na vsej poti naletela le na enega sopotnika,s katerim je bilo potovanje ena sama mora...in,hecno,ravno ta je bil Slovenec !!!

    OdgovoriIzbriši