Palolem: Goa

1.3. je v Gokarno prisla skupinica Slovencev, Zana in Gasperja sem poznala iz asrama, Simono, Zeljkota in Veroniko pa sem spoznala na novo.
V Gokarni sem  vztrajala do 05.03. in se z novo druzbo pobrala v Goo, v Palolem.
S Katjo sva se locile, vsaka ima svoje zelje in prav je, da jih ziviva.

Startali smo ob 8.00 zjutraj in po parih prestopih z avtobusi prisli okrog 12.00 v Palolem!
Na busni nas je cakala Dita, Veronikina mama, ki je prisla v Palolem direktno iz asrama v Putapartiju.

Z Veroniko sva si delile najlepso bambusovo hisko, postavljeno na kolih.
Najlepsa soba v kateri sem v Indiji spala je to bila. Ljuuuubka, sploh si ne predstavljate, no!
Pa se kopalnico je imela notri in v sobo so me vodile tri lesene stopnicke in vse je bilo tako pravljicno.

 

Tri metre od hiske pa ze pesek, postelje za soncit  in morje, neskoncno penasto in valovito morje.
Ki je se posebno mocno sumelo ponoci, ko je vse utihnilo in se je slisalo le njega.
Zadnja stvar, ki sem jo vnesla vase pred spanjem je bil sum valov, prekrasno.

Palolem ima drug vibe kot Gokarna, a na obeh placih sem se pocutila ful domace in prijetno.
Druga plaza, drugi ljudje, drugi filingi, drug ti.
Prvi dan sva z Veroniko skakale v vodo, se soncile in proti veceru napadle vse coske in prodajalce z vprasanji '' how much''.
Ubistvu bi lahko rekla, da sva sle ''how muchat'', hahahahah.
Potem pa nobenemu nic jasno, ko prestelas vso trgovino, obrnes vsako zadevo, ki jo cosak ponuja in odkorakas ven.

Ful sva se ujele in ful sem jo vzljubila, odprta, nasmejana in nagajiva punca,16 let mlada!
In sploh se mi ne zdi, da bi bila med nama taka starostna razlika.
Ona ravno dovolj resna, jaz pa se vedno zadosti otrocja, pa je slo, hehe.

Z Veroniko sva bile ena bolj zgovorna od druge in Indijce sva napadale z najinimi pametnimi nasveti glede postavljanja cen in razlaganja ostalih nepomembnih zadev, hahahaha.

Pa kako Veronika vedno pomezikne, za crknit smesno zgleda, ko izvede ta pomezik.
Kao, da se dela vazno, ubistvu zaigra za dve sekundi afno, mi zafnano pomezikne, prime za roko in me potegne ven s trgovine.

To sem rabila! V Parih dnevih z Veroniko sem se spet pocutila zivahno in malo bolj zivo kot prej dva meseca s Katjo, s katero sva se sicer cisto okej razumele, furale pot, a preprosto ni bilo še prave  kemije.
Jaz za njo prevec zgovorna, ona za mene prevec zaspana in tako si najini energiji nista podali rok.
Ceprav je bila vsa pot super, imele sva se super, dozivele sva super stvari, velikokrat sva se od srca nasmejale in vrtele jezik.

Z Veroniko pa sva imele iste fore, iste misli so naju furale, scipale sva se za rit, zazele lahko noc pred spanjem  in dobro jutro, ko sva vstale, sposojale sva si stvari ena od druge brez tistih formalnosti in olikanih vprasanj, ''ali si lahko sposodim, ali lahko vzamem'' ...
... ko je katera jedla piskote, jih je druga brez vprasanj vzela zase iz vrecke in obratno ... nic ni viselo v zraku, skratka.
S Katjo pa vsega tega ni bilo in res sem pogresala obcutek domacnosti in sproscenosti.
A vse to nas uci in daje izkusnje in midve s Katjo jih imava skupaj  mnogo in hvalezna sem, da sva si jih delile. Super sva se imele, hvala Katja, super si!