Misli o Burmi

Kako me lahko Burma asociira na neke place v Afriki, Indijo in divji zahod hkrati?
Divji, divji zahod, zahod s televizije, hehehe.

Siroke ceste, siroke krajine mi kazejo pusto, oskubljeno, bez, suho puscobno dezelo ... cez pol ure se mi narišejo palme, kar z lepega zrastejo grmicki, krave in koze si delajo druzbo, predvsem pa so pagode tiste  - pagode, majhne in velike, zlate in kamnite, ki stojijo na vrhu hribov in se kazejo - tiste, ki me opomnijo kje sem. 
V Burmi. Golden city.

Pritlikavi grmicki, nad njimi visoke ravne palme, nekatere kosate, druge ne, pusta savana, pesek na cesti, neobdelana zemlja, cesta, ki to vcasih niiii, obmocja mlak, luz, oz. necesa mokrega pac...

Nekatere hise, dvorisca his ... me mocno spominjajo na tisto Afriko, ki sem jo obiskala in uspela spoznat do zdaj.

Na divji zahod me spomnejo kocije s konji, pa nasploh utrip Bagana z lesenimi hisami, garazami, lesenimi stopnicami znotraj his ...

Otroci, ki tecejo za busom in poskakujejo, se s siroko odprtimi usti smejijo, da jim vidis vse zobe, z izrazom, ki kaze res eno samo in cisto veselo veselje. 

Posevnooki, prijaaaaazni, neskoncno topli, ustrezljivi, noro super ljudje pa so tisti, ki delajo Burmo posebno. Zareees posebno.

Ljudje, ki strlijo in cepijo sredi polj in krasijo to zlato dezelo.

Na Indijo se npr. spomnim, ko sem na mestnem busu, ko se sprevodnik dere in voznik beeesno besni slalom po naguzvanih cestah. Prenaguzvanih cestah... in se vcasih zaletis, da je bolj zabavno.

Tezko najdem besede za vsako misel, ki se mi porodi. 

Tak obcutek pac dobim, ko se z ocmi sprehajam po dezeli.