Bagan - Mandalay: Sagaing, Amarapura

Bagan – Mandalay 08.30 – 13.30

Sedemurna tura iz Bagana v Mandalay se je zacela ob 08.30 zjutraj in koncala zgodaj popoldne.

1,2,3, ali hop-hop, pa si ze na drugem koncu drzave ali sveta, konec koncev :)

Ampaaak, busi v Burmi so me veeedno, brez izjeme pripeljali na destinacijo prej kot po urniku, vcasih sem pac legla nekam na tla, odspala par ur in cakala, da odprejo hotel, da se lahko check in-am, prej me niso hoteli spustit not... strange, ampak ajde!

Znasla sem se na busni postaji, stala sem tam in bila nadvse favs nekemu tipu, ki je po rokah svaljkal peceno koruzo, mmmm.

Hmmmmm, kje, kje, kje si jo dobil, no, sem se spraševala.

V krogu starejsih Burmancev sem stala, ko je en izmed njih videl, da z glavo bezljam levo in desno, ko je vprasal, ‘’kaj je narobe, kaj bi?''

''Tooolle biii'', sem rekla in pokazala na koruzo, ko je sel tisti fant ravno mimo mene.

In kaj se je zgodilo? 

Porukal ga je po rami in  mu nekaj rekel … ajnfoh :d

Tip mi je cisto zares spedenal koruzo!

Nasproti na plasticnih stolih je padel se caj, gospa, ki je tam delala pa mi je senkala masko za obraz… oook, kaj se dogaja? Sami dedki mrazi!

Zakaj so vsi taaaako prijazni in radodarni?

Same lepe stvari se mi dogajajo, vsi me crklajo!

Kako prijazno in pozorno!

Kar z nahrbtnikom na motorju smo okrog 14.00 oddivjali v raziskovanje Mandalay okolice.

Sagaj area, hribcki s templji, ancient city in pa pagoda – najbolj velika pagoda v Sagaing arei, vredna ogleda. 

Polna  svetlikajocih se kamenckov, zlata Buda, velika Buda, svetleca se Buda, Buda, ki spi, Buda v stanju nirvane, majhna Buda, mrtev Buda, Buda, Buda, Buda.

‘’Where from’’ sem odgovarjala  ze kot po tekocem traku, vmes pa korakala naprej – kaj vec tako ali tako niso hoteli ali zeleli od mene, haha.

Amarapura, U Bein bridge je pa vaaaauuuuuu ... zelela sem si, da mi ostane v mirnem in zaspanem, lepem, zasanjanem, vecnem in mirnem spominu. Zato sem korakala pocasi, res pocasi in si ga skušala naslikati v spomin za vse večne čase.

Korakala ... in sama hoja po njem je bila bistvo cilja. 

Cilj uzivanja v razgledih, pogledih po pokrajini, ki mi jih je most ponujal in nasmehih, ki so se risali med ljudimi in mano, nasmehih na obrazih, ki smo si jih v tišini izmenjavali.

Najdaljsi tikov most na svetu.

Pocasi in sprosceno smo korakali po mostu.

Fantki v vodi pod mostom so noreli, skakali in uzivali v igri, posiljaji smo si lupcke in fuuuul jih je bilo sram. 

Eni sramezljivi, drugi ze dovolj pogumni, da so mi lupcke posiljali nazaj.
Mwaaaaaa ***
Nekje od deset do stirinajst let so imeli, se pravi ravno prav, da jih je razganjalo, hahahaha.
Jaz sem pa zgleda se vedno dosti otrocja, haha.

Bilo je bozansko!