Plava ciganka: Jutro v Yangonu, pot v Bagan

No, sla sem se enkrat na net pogledat kaj pravi Davorin, a nobene nove poste.

Ok, preverim zjutraj se enkrat, za danes je to - to. Mrtva sem. Grem spat v lepo, hladno in cisto sobico - z najvecjim veseljem.

Noc!

No, zjutraj ob 10.00 se vedno ni odgovora od Davorina, grem nazaj v sobo spakirat in uredit misli, se odlocit kako in kam naprej, nakar potrka receptorka, ces, da me v avli caka ''friend''.

Jeej, sva se le uspela dobit!

Za njega sva sla menjat denar in zatem kupit bus karto za nocni bus do Bagana.

Busna postaja je precej zmedena, natrpana, velika, natrpana in glasna, kot se za busno postajo spodobi :)

Sprva nisva vedela kje stoji bus za Bagan, oz. koliko stran je postaja za Bagan ( za razlicne kraje imajo razlicne postaje, vse znotraj glavne busne postaje ) in, da ne bi toliko hodila z nahrbtnikom na ramah, sem se odlocila, da ga v enem izmed coskov pustim pocivat.

No, ko sva koncno le nasla Bagan bus, me je ura do odhoda ze poooosteno preganjala, zato sem se odlocila it pobrat svoj ruzak.

Samozavest me je mocno spremljala, vam recem.

Cakaj, zdaj... V cosak? Ker pa? Ker ze?

Ker tukaj jih je miljoooon in vsi izgledajo isti, vsi so si podobni!

Joooooj, pa kaj sem naredila, haaalo, shit!

po 45 minutah sem obupala, mudilo se mi je nazaj, naj imajo pac tisti ruzak, sem si mislila.
Notri imam tako le gnile prezvecene obleke ( rdeca majica ima vonj po bencinu iz Afrike, barve Holi festivala iz Indije, eno luknjico cika iz Indije, sploh pa je stara 35 let, podedovana od mami ) in nekaj cistih, opa, cistih spodnjih gat.

Bom dokupila na novo, jbg.

Le za windstoperjem in pohodniskimi cevlji mi je hudo, a kaj naj?

Pazi zdaj to- z mojim prvim korakom v drugo stran in, ko sem sklonjeno glavo le dvignila, sem kar naenkrat stala pred THE coskom. THE cosak je prisel do MENE! NEVERJETNO, HVALA!