Bagan v zgodnjih jutranjih urah

Bagan 04.00:

Pes do hotela, ki sva ga nasla med hojo proti vasi - ja, med HOJO proti vasi ob 04.00 zjutraj :)

Ob 06.00 sva legla, se ponovno dvignila ob 09.00 in se sla s kolesi podit med baganske templje. 

Tempelj mesto.

Meni je bilo nekje vmes neskoncno vroce, prevroce, neskoncno slabo...  komaj sem ze poganjala kolo.

Se na bruhanje mi je slo in cela sem bila slaba. 

Templjev je pa tu mega veliko.

Spoznala sem modela, ki je studiral arhitekturo, ponudil se je, da mi pokaze biggest 3 po njegovem okusu- ajde, pa daj.

Zakaj pa ne, templjev je tu okoli 4.000, pelji me po svoji izbiri.

Vmes sem ratala spet sibka, zato me je model odpeljal na ginger caj, ki je zgledal bolj ginger soup - ogromna skleda posoljene vode z ogromno naribanega gingerja. Hm.

''Kaj naj s teeemmm?''

''Piiiij! Hmmmmm.''

Ampak, hej, ta slabost me je spoznala s celo druzino. Mama, oce in sin. 

Mama mi je nekje vmes, ko sem ze eno uro sedela, prinesla  narezano melono in postrezbo okrasila z besedami :

'' no charge money, u eat''!    ''But, EAT!''

Potem me je odpeljala v kuhinjo, oz. raje prijela za roko in brez besed pripeljala v kuhinjo, kot bi čutila, da mi je slabo, me meni nič tebi nič, namazala po trebuhu z nekim pekocim mazilom in mi ga pred odhodom domov celo senkala!

Aaaa, kako lepo! So, nice, no!

Predno sem pa cisto zares odsla, je rekla, da mi hoce poklonit se eno darilo.
''My gift for you, please!''  In v mojih rokah je pristala  denarnica.

Crna, trda (v Burmi je fino, če se ti dolarj ne zmečkajo, saj jih yakih ne sprejmejo), podolgovata predvsem pa uporabna denarnica!

Kako prijazna mama in kako prijazni ljudje v Burmi, nooooro, no!

Kam jih stlacit, da se ne poskodujejo, zmeckajo, strgajo in ostanejo ravni. In odgovor imam zdaj v rokah - v TO denarnico!

Tenks vesolje, za vse odgovore, za vse ekspres odgovore, ki jih dobim. In dobim jih vedno hitreje.

Ali pa sem jih tudi vedno prej, le da sem zdaj  bolj odprla oci in povezujem stvari.

Joooj, ljudje tu se mi vsedajo v srce vedno bolj.

Si predstavljas... da hodis po ulici in gledas okoli, ljudje pa nonstop delijo s tabo nasmehe, take lepe, tople, siroke, velike.

Res iskrene nasmehe, to ves, ko vidis, kako se jim zraven smejijo se oci.

Pocasi sva sla proti vasi, se vstavila v baru na kokakoli, kjer sva prijetno cvekala - tudi ta cosak mama je debatirala  z nama, no ... bolj z mano, haha. In povsem poslovno se je slo! :)

Hotela je, da menjam svojo sivo indijsko obleko za njen lungi. Haha!

Prijela sem jo za roko in jo odvlekla - jaaaa, JAZ sem odpeljala NJO k NJEJ domov za NJEN rezalni pult - slekla obleko, ona svoj lungi, ki sem ga sekundo zatem probala in mi je bil fuuul vsec, a ga nisem menjala. Obeleka je bolj prakticna, lungi pa ze imam, sploh pa je kar velik kos cotovja za sabo vlacit… hvala lepa, tokrat NE! 

(Lungi, ista stvar kot jo nosijo tipi v Indiji, pac ruta za okol trupa).

Lahko noc!